Naravna barva je rumenkasto prosojna in sijoča. Preglednost je boljša od polietilena in polipropilena, vendar slabša od polistirena. Glede na količino dodatkov ga lahko razdelimo na mehki in trdi polivinilklorid. Mehki izdelki so prilagodljivi in žilavi ter se počutijo lepljivi. Trdota trdih izdelkov je višja od trdote polietilena nizke gostote. Če pa je nižji od polipropilena, bo pri pregibu prišlo do beljenja. Stabilno; kislina in alkalije ne razjedajo zlahka; relativno odporen na toploto.
Polivinilklorid je zaviralec gorenja (vrednost zaviranja gorenja nad 40), visoka kemična odpornost (odporna na koncentrirano klorovodikovo kislino, 90% žveplove kisline, 60% dušikove kisline in 20% natrijevega hidroksida), mehanska trdnost In prednosti dobre električne izolacije.
Polivinilklorid ima slabo odpornost na svetlobo in toploto. Mehčališče je 80 ° C, pri 130 ° C pa se začne razpadati. Brez segrevanja stabilizatorja se polivinilklorid začne razpadati pri 100 ° C in se hitreje razgradi nad 130 ° C. Ko se segreje, se razgradi in sprosti plin vodikov klorid (plin klorovodik je strupen plin), da spremeni barvo iz bele → svetlo rumene → rdeče → rjave → črne. Ultravijolični žarki in kisik na soncu bodo povzročili fotooksidacijo in razgradnjo polivinilklorida, kar bo zmanjšalo prožnost polivinilklorida in sčasoma postalo krhko. To je razlog, zakaj nekatere PVC plastike sčasoma porumenijo in postanejo krhke.
Ima stabilne fizikalne in kemijske lastnosti, netopen v vodi, alkoholu, bencinu, nizkem uhajanju plina in vodne pare; pri sobni temperaturi lahko prenese katero koli koncentracijo klorovodikove kisline, 90% ali manj žveplove kisline, 50-60% dušikove kisline in 20% ali manj Raztopina kavstične sode ima določeno stopnjo kemične odpornosti; do soli je precej stabilen, lahko pa se raztopi v organskih topilih, kot so etri, ketoni, klorirani alifatski ogljikovodiki in aromatski ogljikovodiki.